Samostan frančiškanov tretjeredcev v Portu

V Portu je obstajala kapelica sv. Marije Magdalene, ki jo je Ivan Frankopan dal priseljencem v uporabo, dokler ne popravijo cerkve sv. Apolinara. Ko je bil knez leta 1480 na prevaro odpeljan v Benetke, so tretjeredci dobili cerkev od beneške vlade. Ob pomoči meščanov so jo leta 1557 popravili in razširili samostan. Tu so živeli frančiškani glagoljaši, ki so se tukaj molili, obdelovali zemljo in prepisovali glagolske cerkvene knjige. Današnji videz zunanjega prostora samostana s klavstrom in vodnjakom iz sredine 17. stoletja je tudi danes priljubljena duhovna oaza dubašljanskega območja.

Marmornati glavni oltar je bil pripeljan iz Benetk v letu 1730. Nad njim je poliptih sv. Marije Magdalene, ki sta ga naslikala Girolamo in Francesco da Santa Croce pred letom 1557. Središčni lik je Marija Magdalena z Janezom Krstnikom in sv. papežem Gregorjem. Nad njima so Mati božja, sv. Frančišek Asiški in sv. Kvirin, zaščitnik Krške škofije. Bočna marmornata oltarja sta posvečena sv. Nikolaju (z marmornatimi skulpturami sv. Nikolaja ter sv. Petra in Pavla) ter  sv. Roku in Sebastijanu.  Izstopa leseno gotsko razpelo.

V samostanskem arhivu hranijo dragocene glagoljaške rokopise, na primer kodeks iz 16. stoletja oziroma t. i. Žgombićev zbornik, Sabljićev zbornik iz 17/18. st., Hržićev zbornik iz 18. st.

Umetnostni zgodovinar, znanstvenik, raziskovalec glagolice, rojak – akademik Branko Fučić je na samostanskem dvorišču postavil Lapidarij s najdragocenejšimi hrvaškimi kamnitimi glagoljaškimi spomeniki; Baščansko ploščo, Senjsko ploščo, Grdoselskim ulomkom, Krškim napisom, Valunsko ploščo in drugimi.