Hiša dubašljanske dediščine

Staro podeželsko hišo so zgradili sredi 19. st. kot objekt, namenjen dvema družinama. Priča o skromnem življenju prebivalcev Dubašnice, ki so se večinoma ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo. Sezidali so jo iz lomljenega kamena z ometom iz apna in lokalnega peska ter pokrili s stožčastimi zaobljenimi ploščicami. Hiša ni imela svoje šterne (cisterne za vodo). V pritličju sta bili dve ločeni (zdaj povezani) kleti konobi, iz skupne dvignjene terase balature se je vstopalo v dve ločeni stanovanjski enoti. V konobo so vstopali skozi predprostor volto (obok). Tu so hranili voz, sode za vino in žganje ter tudi sušili sir. Balatura je pravzaprav obok volte, takšen zapleten način gradnje pa je zagotavljal hladno konobo, kamor prav nikoli niso prodrli sončni žarki. Na balaturo so prihajali po zunanjem stopnišču, tukaj so prebivali, sušili perilo in preživljali večere v pogovoru. V levi hiši je bilo ognjišče brez dimnika, medtem ko je bil desni prostor urejen bolj bogato. Tu je kamnita polica poleg krušne peči, ognjišče z dimnikom in dograjena spalnica v drugem nadstropju. Poleg skupne hiše so dodali manjši svinjak, prekrit s slamo.

Danes se hiša ureja kot Interpretacijski-etnografski center – priča življenja in običajev v Dubašnici. V njej bodo potekale tudi delavnice na temo tradicionalne gastronomije, pozabljenih veščin, tradicionalne glasbe in glagolice…

V dvorišču pred Hišo dubašljanske dediščine so postavili doprsni kip prof. Ivana Milčetića (1853 –1921), sina tukajšnjega kraja. Bil je literarni zgodovinar, dialektolog in filolog, ukvarjal se je z zgodovino, folkloro in običaji rojstnega kraja Dubašnica. V znanem delu Hrvaška glagolska bibliografija iz leta 1911 je strokovno obdelal stare glagolske rokopise.